Čebelji pridelki

cvetlični med

Cvetovi uporabljajo svojo barvo, vonj in predvsem medičino ali nektar, ki nastaja v posebnih organih, imenovanih medovniki. Medovniki so kompleksni strukturi...

Manin med

Pri ustvarjanju gozdnega medu, natančneje imenovanega manin med, sodelujeta dva različna predstavnika živalskega sveta - čebele in lubne ušice oziroma kaparji.

cvetni prah

Med obiskom cvetov čebele nabirajo nektar in se hkrati podrgnejo ob prašnike, s čimer potresajo pelod. S pomočjo nog in ščetic na njih očistijo nabrani pelod, ga navlažijo s slino...

propolis

Propolis je čebelji pridelek, ki ga čebelja družina uporablja za različne namene v panju. Uporablja se za premaz notranjih sten panja, za zapolnjevanje notranjih razpok in špranj...

Cvetlični medovi

Za nastanek novega življenja v rastlinskem in živalskem svetu je ključna oploditev, ki se pri cvetnicah, vključno z medonosnimi rastlinami, odvija v cvetovih. Cvetovi uporabljajo svojo barvo, vonj in predvsem medičino ali nektar, ki nastaja v posebnih organih, imenovanih medovniki. Medovniki so kompleksni strukturi, sestavljeni iz več plasti, v katerih se tvori in kopiči nektar. Posebne celice, vgrajene kot ventili v zgornjo plast, omogočajo izločanje sladke tekočine na površino. Čebele igrajo ključno vlogo kot posredniki med rastlino in medičino, pridobljeno iz medovnikov.

Čebele spretno prilagajajo svoje obiske glede na gostoto nektarja, pri čemer imajo raje koncentracije sladkorjev, kot so trsni sladkor (saharoza), grozdni sladkor (glukoza) in sadni sladkor (fruktoza), ki jih najdemo v medičini. Pri nabiranju nektarja čebele obiskujejo cvetje iste rastlinske vrste, kar je ključno za opraševanje, saj s seboj prenašajo pelodna zrnca te rastline. Čebelja paša je večinoma omejena na jutranje in dopoldanske ure, pri čemer se s podaljšanjem poletnih dni čas paše ustrezno podaljša.

Med nabiranjem čebele v svoj medni želodec spravijo približno 50 mg nektarja. V primeru obilne paše lahko naredijo do 14 poletov na dan, medtem ko se ta številka ob slabši paši zmanjša na približno 7 poletov. Na dobro oskrbovani paši čebela napolni želodec v približno 20 minutah, medtem ko to traja približno 35 minut v primeru slabše paše.

Samo proces pretvorbe medičine v med se začne že v čebeli med nabiranjem, ko čebela nektarju dodaja svojo slino. Nato se nadaljuje med poletom v panj, kjer poteka vzporedno s pretvorbo saharoze v glukozo in fruktozo tudi odstranjevanje odvečne vode. Zorenje medu se konča v satju, kjer traja 4 do 5 dni.

MANINI MEDOVI

Pri ustvarjanju gozdnega medu, natančneje imenovanega manin med, sodelujeta dva različna predstavnika živalskega sveta – čebele in lubne ušice oziroma kaparji.

Ušice predelajo velike količine drevesnega soka. Iz njega porabijo le majhen del sladkorjev in beljakovin, ostalo pa izločijo v obliki sladkih kapljic. Pomembno je poudariti, da v medeni rosi, ki pada na podrast in jo nabirajo čebele, ni ostankov prebave (fekalij). Kljunate žuželke imajo poseben filtrni prekat v svojem telesu, skozi katerega poteka večji del soka, kar zmanjša odstotek vode in spremeni kemično sestavo soka. To dejstvo je ključno pojasniti kupcem medu, ki imajo morebitne predsodke glede nastanka mane.

V soku jelke ali hoje, ki je v določenih letih najpomembnejši gostitelj lubnih ušic, zlasti zelene hojeve ušice (Cinara pectinatae), je prevladujoč disaharid saharoza ali trsni sladkor. V telesu žuželke se ta spremeni v sadni in grozdni sladkor ter v nekatere višje oblike, na primer melicitozo in fruktomaltozo, celo v oligosaharide. Drevesni sok se torej oplemeniti, ta proces pa dokončajo čebele, ki mano predelajo v končni proizvod – manin med.

CVETNI PRAH

Cvetni prah ali pelod, nosilec moških spolnih celic višjih rastlin, se tvori v prašnicah in predstavlja proteinsko najbogatejši del rastline. Čebele nabirajo cvetni prah z uporabo svojega telesa, prekritega z drobnimi dlačicami, ki pri obisku cvetja ujamejo cvetni prah. Med obiskom cvetov čebele nabirajo nektar in se hkrati podrgnejo ob prašnike, s čimer potresajo pelod. S pomočjo nog in ščetic na njih očistijo nabrani pelod, ga navlažijo s slino in medičino, nato pa ga preložijo na zadnje noge v poseben predel, imenovan košek. V panju čebele pelod shranijo v primerno celico satja, ga navlažijo s slino, stlačijo na dno celice in prekrijejo s tanko plastjo medu, kar preprečuje njegovo kvarjenje. Pelod je ključen za prehrano ličink čebel, saj vsebuje pomembne sestavine za njihovo rast in razvoj, hkrati pa je nujen za izločanje voska.

Sestava cvetnega prahu je odvisna od rastline, na kateri ga čebele nabirajo. Vsebuje esencialne aminokisline, razne maščobne kisline, vitamine (skupine B, C, D, E in K ter provitamin A) ter inhibine, ki zavirajo razvoj nekaterih vrst bakterij. Cvetni prah predstavlja bogat vir hranil, ki so pomembna tako za čebelji panj kot tudi za človeka.

PROPOLIS

Propolis je čebelji pridelek, ki ga čebelja družina uporablja za različne namene v panju. Uporablja se za premaz notranjih sten panja, za zapolnjevanje notranjih razpok in špranj, za popravilo satja, pritrjevanje premičnih delov panja, zoženje žrela, še posebej na mestih z nizkimi temperaturami, ter za prevleko notranjosti celic, kamor matica odloži jajčeca. Poleg tega čebele uporabljajo propolis tudi za boj proti mikroorganizmom v svojem bivališču.

Izraz “propolis” izhaja iz starogrške besede: “pro” (pred) in “polis” (mesto), kar se nanaša na opažanja čebelarjev, ki so opazili, da so čebele v preteklih bivališčih zgradile steno iz propolisa pred vhodom v svoja gnezda. Drug vir izvora besede kaže na latinsko “propoliso”, kar pomeni zamazati ali zagladiti. V slovenščini se za propolis uporablja izraz “zadelavina”, kar najbolje opisuje pomen te snovi v panju.

Osnovna surovina za proizvodnjo propolisa so smole, ki rastline varujejo pred okužbami. Čebele nato smolo obogatijo z izločki svojih žlez in voskom.

Sestava propolisa vključuje te sestavine:

Sestava propolisa:

Delež snovi

Smole in balzami

55%

Vosek

30%

Eterična olja

10%

Cvetni prah

5%

Druge organske snovi in minerali (Mg, Ca, K, Na, Cu, Zn, Mn, Fe)

 

Vitamini (B1, B2, B6, C, E)

 

Vir besedila: https://www.czs.si/